Prvi velik slovenski trenutek v Helsinkih

Britta Bilač na evropskem prvenstvu leta 1994. FOTO: Guliverimages.

Do avgustovskega prvenstva v Birminghamu odštevamo tudi z obujanjem spominov na največje slovenske dosežke na evropskih prvenstvih v atletiki. Začenjamo z enim največjih. Naslovom evropske prvakinje Britte Bilač v Helsinkih leta 1994.

Evropsko prvenstvo v atletiki 1994 je bilo prvo, na katerem je Slovenija nastopila kot samostojna država. Slovenska reprezentanca je v Helsinkih štela le sedem članov oziroma članic, a je pokazala marsikaj.

Najprej je Brigita Bukovec tretji dan tekmovanja za las zgrešila stopničke, na 100 m z ovirami je bila četrta, potem pa je zadnji, osmi dan prvenstva napočil prvi velik trenutek slovenske atletike.

Če smo Slovenci pet dni prej objokovali stotinke, smo takrat častili centimetre. Britta Bilač, ki je po poroki s takratnim zvezdnikom slovenske atletike, skakalcem v daljino Borutom Bilačem, le nekaj let pred tem Vzhodno Nemčijo zamenjala za Slovenijo, je zablestela na največjem odru in na velikem Olimpijskem stadionu v Helsinkih poskrbela za prvo slovensko medaljo na največjem celinskem tekmovanju. Že takoj zlato.

“Zmage res nisem pričakovala”

“Nisem računala, da bom na evropskem prvenstvu tako dobra. Želela sem skočiti visoko, morda celo ciljala na kakšno medaljo, zmage pa res nisem pričakovala. To je bilo zame veliko presenečenje. Res sem bila vesela,” se je v letošnjem velikem intervjuju za Sportklub tega dne spominjala danes 57-letna Domžalčanka.

Kako je prišla do uspeha kariere in enega največjih trenutkov v zgodovini slovenske atletike?

Po sezoni, v kateri je že februarja v dvorani kot prva (in za zdaj zadnja) Slovenka preskočila mejo dveh metrov, potem pa je imela nekaj težav z zdravjem, je suvereno nastopila že dva dni pred velikim finalom v kvalifikacijah.

Vse višine vključno z 1,94 m, kar je bilo dovolj za brezskrbno napredovanje, je premagala v prvem poskusu.

Začelo se je z dežjem, končalo pa z zlatom

Podobno je začela tudi s finalnim nastopom, pred katerim je za skakalke sicer kazalo na katastrofo – močno je namreč padal dež -, potem pa je posijalo sonce in tekmovalne razmere so postale normalne.

Prvo višino 1,85 m je preskočila v prvem poskusu, na višinah 1,90 m in 1,93 m prav tako ni imela težav in bila z Latvijko Nele Zilinskie vodilna.

Takrat je že ostala brez velike tekmice, olimpijska prvakinja in branilka naslova evropske prvakinje z zadnjega prvenstva v Splitu, Nemka Heike Henkel, se je od tekmovanja namreč poslovila že na 1,90 m.

Za takrat 25-letno Bilač, ki je prvo medaljo z velikih tekmovanj leta 1990 osvojila že v dresu Vzhodne Nemčije – na evropskem dvoranskem prvenstvu v Glasgowu je bila srebrna -, so težave nastopile na višini 1,96 m. V prvo je bila sicer blizu, a je letvico podrla s peto, v drugem pa bila daleč od uspeha.

Za zlato proti ruski dopinški prekrškarici

Ko se je že zdelo, da bo na tej višini obstala, pa je v tretje letvico preskočila in se že lahko veselila velikega uspeha. Litvanka Zilinskiene in Ukrajinka Inga Babkova sta namreč obstali na 1,93 m, srebrno medaljo je že imela v žepu.

Sledil je obračun za evropsko zlato z Rusinjo Jeleno Guljajevo, ki se leto pred tem vrnila po dveletnem suspenzu zaradi dopinga. Guljajeva, četrtouvrščena s svetovnega prvenstva v Stuttgartu 1993, je bila vodilna, saj je za 1,96 m potrebovala manj poskusov, potem pa so letvico premaknili na višino takratnega slovenskega rekorda na prostem 1,98 m.

Bilač, ki je v generalki pred evropskim prvenstvom rekord na prostem ob zmagi v Monaku premaknila na 1,97 m, je šla prek letvice v drugem poskusu, Guljajeva je bila trikrat neuspešna, in Slovenija se je razveselila do takrat največjega uspeha v svoji atletski zgodovini.

Do izida sezone na svetu in slovenskega rekorda

Toda to še ni bilo vse. Bilač je s tekmovanjem nadaljevala in rekord premaknila za še dva centimetra, čez dva metra je šla v prvo. Postavila je najboljši izid sezone na svetu tistega leta in še danes nedosegljiv slovenski rekord.

Za tem je napadla tudi takratni rekord evropskih prvenstev 2,02 m, a ni šlo. Nič zato, športnica iz Vzhodne Nemčije je poskrbela, da smo prvič na velikih atletskih tekmovanjih slišali Zdravljico.

“Poznala sem jo, a Zdravljice nisem pela. Predvsem sem bila vesela, da sem zmagala in dobila medaljo. Ko sem prišla nazaj, pa me je presenetilo, kakšen nacionalni naboj so Slovenci takrat imeli. Res je bilo lepo. Vsi so me imeli radi in bili ponosni, da sem osvojila medaljo. Ogromno raznoraznih sprejemov me je čakalo. Povsod sem bila. Zelo sem bila priljubljena,” se trenutkov in dni po velikem uspehu spominja Bilač, ki je bila ob koncu tistega leta izbrana tudi za najboljšo slovensko športnico leta.

Na stopničkah na dvoranskem svetovnem prvenstvu leta 1995. FOTO: Guliverimages.

Leto pozneje do še enega zgodovinskega uspeha

Leto za tem je zgodovino slovenskega športa in atletike spisala še enkrat. Marca 1995 je Sloveniji prinesla prvo medaljo z dvoranskih svetovnih prvenstev. V Barceloni je bila bronasta.

Pozneje medalj z največjih tekmovanj ni več osvajala, leta 1999 pa se po težavah s poškodbami s 30 leti upokojila, a sled, ki jo je pustila v slovenskem športu, ostaja do danes.

To dokazuje tudi priznanje, ki ga je bila deležna lani, ko je bila uvrščena v Hram slovenskih športnih junakov Društva športnih novinarjev Slovenije.